O igri 2018-07-22T23:08:44+00:00

O igri

Zdaj, ko je Labyrinth Ljubljana uradno zaprt, lahko prvič prosto spregovoriva o vseh podrobnostih igre. In to z veseljem – igra je bila kar pestra, tako po konceptu kot po tehnični plati.
Zadnja različica Labyrintha je bila razdeljena na dva dela. Zgornje in spodnje nadstropje z enakim konceptom igre, a povsem drugačnim labirintom po igledu in postavitvi. Cilj igre je bil raziskati labirint in najti pot ven. Kakor se to sliši preprosto, pa temu le ni bilo tako – Labyrinth je bil “živ” in v popolni temi. Za razliko od hiš groze, je bil tukaj poudarek na akciji in adrenalinu, ne na strašenju. Se pa strinjamo, da ji bilo doživetje nekje na robu cone udobja, kar v bistvu naredi stvar zares zanimivo.

Za vsak vstop v labirint, so morali igralci “napolniti” svetilke v posebnih polnilnih postajah v osrednjem prostoru. S pritiskom na gumb se je na odštevalnik nastavil čas, svetilke so zasvetile in odštevanje se je začelo. V tem času so morali igralci raziskati kar največji del labirinta, kot so si ga lahko zapomnili, se vrniti nazaj v osrednji prostor ter ga poskušali narisati (in povedati/opisati) ostalim soigralcem. To so ponavljali dokler nekdo ni odkril izhoda, se vrnil k ekipi, jim povedal, kako se pride do tja, potem pa so labirint zapustili. In če so ostali v labirintu po izteku časa? Opa, njihov problem! 🙂
Če se to sliši preprosto, pa temu le ni bilo tako. Igralci so namreč vstopali posamično (ali v paru), pot skozi labirint pa se je z vsakim vstopom spremenila. Ja, prav ste prebrali, spremenila. V labirintu je bilo mnogo vrat in “neobičajnih sten”. Nekatera vrata so se lahko odklenila (a kdaj in kako?!?), nekatera so imela kljuko, nekatera so imela kljuko le iz ene strani, … A kar je zares postavilo predstavo o prostoru na glavo, so bile “stene”. Stene, ki so enkrat dostopen del labirinta zaprle, a odprle drugo pot. In če temu dodamo še kakšen podhod/nadhod, lestev, nenavadne predmete, zaklenjene omarice, … Ja, Labyrinth je bil kar pester. Med tem časom so ostali igralci v osrednjem prostoru poskusili risati in rešiti namige za kombinacije stikal štirih zaklenjenih omaric v labirintu, opazovali senzorje gibanja in seveda upali, da bodo prišli ven pravočasno (v 120 min)!

Da je vse to lahko potekalo istočasno za dva labirinta, sva z svojim znanjem poskrbela kar sama. Domen kot elektrotehnik in Rok kot organizator/ugankar/… S pomočjo prijateljev, sva naredila praktično vse iz nule. Načrtala in postavila labirint, ustvarila igre, uganke, neuničjive svetilke, program za računalnik, mehanizme za vrata in premične stene, omarice, senzorje, komunikacijo, … In na to sva kar ponosna.

Nekaj več o tehničnih rešitvah elementov igre bo v naslednjih mesecih na voljo na blogu:
www.damogranlabs.com,
med tem ko je kontakt za vse ostalo tukaj.